Lactobacillus rhamnosus GG (ATCC 53103) je sev iz vrste mlečnokislinskih bakterij. Leta 1983 sta ga Gorbach in Goldin izolirala iz prebavil zdravega človeka. Po začetnicah njunih priimkov izhaja tudi ta kratica GG. Velja za najbolj preizkušen sev mlečnokislinskih bakterij na svetu.
Lactobacillus rhamnosus GG (ATCC 53103) je mlečnokislinska bakterija in je normalno prisotna v našem črevesju. S to mlečnokislinsko bakterijo je bilo opravljenih prek 1200 raziskav in velja za najbolj raziskano mlečnokislinsko bakterijo tako glede pozitivnih učinkov na telo kot varnosti uporabe.
To so dobre bakterije, ki povzročajo mlečnokislinsko vrenje. To je proces razgradnje ogljikovih hidratov brez prisotnosti kisika. Pretvarjajo sladkorje v mlečno kislino, ki z nižanjem pH v črevesju onemogočajo rast patogenih bakterij. So običajna mikroflora, ki jo lahko najdemo v človekovi ustni votlini, prebavilih in nožnici.
Mikroenkapsulacija je proces, s katerim delce trdne snovi ali kapljice tekočine ujamemo v ovojnico, ki vsebino ščiti pred škodljivimi vplivi iz okolja. Mlečnokislinske bakterije so živi organizmi, ki ugodno delujejo na zdravje ljudi. So pa izjemno občutljivi pri prehodu skozi kislo okolje prebavil, zato jih je treba ustrezno zaščititi. Rezultat mikroenkapsulacije so mikrokapsule, ki so sestavljene iz jedra in zaščitne membrane. Jedro vsebuje aktivne mlečnokislinske bakterije, zaščitna membrana pa jih varuje pred okolico. Ustrezen postopek mikroenkapsulacije omogoči mlečnokislinskim bakterijam preživetje do črevesja kar v 90-odstotkih in s tem je zagotovljena večja količina in posledično največja možna učinkovitost mlečnokislinskih bakterij na mestu delovanja – v črevesju.
Izdelke WAYA® lahko shranjujemo pri sobni temperaturi, zaščitene pred vlago in svetlobo, v originalni embalaži. Priporočamo, da po odprtju kapljice WAYA® porabite čim prej, najkasneje v roku enega meseca.
Priporočeno je, da kapljice WAYA® otrok zaužije samostojno na žlički. Steklenički je priložena kapalka, ki omogoča enostavno in natančno odmerjanje.
Kapsule WAYA® zaužijte s kozarcem hladne vode.
Izdelki WAYA® so na voljo v lekarnah in specializiranih trgovinah, lahko pa jih naročite tudi na naši spletni strani.
Ni vam treba skrbeti, ker so mlečnokislinske bakterije v izdelku WAYA® varne tudi v večjih odmerkih, hkrati pa se bo odvečna količina izločila z blatom.
Mlečnokislinske bakterije delujejo v tankem in predvsem v debelem črevesu, kjer se vežejo na prosta mesta v črevesni sluznici. Če teh mest ni dovolj, ker so zasedena z drugimi bakterijami, se mlečnokislinske bakterije enostavno izločijo z blatom.
Seveda, antibiotiki porušijo črevesno mikrofloro in lahko povzročijo prebavne težave. Lactobacillus rhamnosus GG se svetuje za uravnavanje črevesne mikroflore. Ob jemanju izdelkov WAYA® ob antibiotični terapiji vam priporočamo dvourni razmik.
Pri preizkušanju izdelkov WAYA® niso opazili neželenih učinkov oz. so bili enaki učinku placeba.
Za več informacij o izdelkih WAYA® pošljite e-sporočilo na info@waya.si.
To so bakterije, ki povzročajo mlečnokislinsko vrenje. To je proces razgradnje ogljikovih hidratov brez prisotnosti kisika. Pretvarjajo sladkorje v mlečno kislino, ki z nižanjem pH v črevesju onemogoča rast patogenih bakterij. Nekatere so del običajne mikroflore, ki jo lahko najdemo v človekovi ustni votlini, prebavilih in nožnici.
Vsaka posamezna mlečnokislinska bakterija ima svoje lastno ime, npr. Lactobacillus rhamnosus GG (ATCC 53103) in vsako posebej odlikujejo njene lastnosti. Mlečnokislinska bakterija Lactobacilllus rhamnosus GG je normalno prisotna v našem črevesju. Je tudi edina »dlakava mlečnokislinska bakterija«, ki se s svojimi nitastimi izrastki (pili) veže na črevesno sluznico in ugodno uravnava črevesno mikrofloro. Posamezna mlečnokislinska bakterija ima tudi svoje mesto ugodnega delovanja, saj je nemogoče pričakovati, da bo ena mlečnokislinska bakterija rešila vse naše težave. Vredno je pogledati na izdelek z mlečnokislinskimi bakterijami in preveriti kaj vsebuje in kakšno je število mlečnokislinskih bakterij.
Prebiotiki so posebna vrsta prehranskih vlaknin (oligosaharidi), ki jih koristne bakterije v črevesju uporabljajo kot hrano. Te koristne bakterije v zameno proizvajajo določene snovi, ki v črevesju vzpostavljajo ugodne pogoje in so tudi hrana našim lastnim črevesnim celicam.
Prebiotiki se sicer nahajajo zlasti v zelenjavi (šparglji, česen, čebula, por, artičoke, cikorija ...), dandanes pa jih pogosto dodajajo prehrambenim izdelkom. Prebiotika, ki se najpogosteje dodajata živilom, sta inulin in oligofruktoza. Za doseganje prebiotičnega učinka je potrebna večja količina zaužitih probiotikov, kar 4 g.
Mlečnokislinske bakterije so žive bakterije, prebiotiki pa so neprebavljivi ogljikovi hidrati in so hrana za (mlečnokislinske) bakterije.
Ob porušeni črevesni mikroflori nastopi povečana pojavnost škodljivih bakterij in posledično se pojavijo različne prebavne težave (driska, zaprtje, napenjanje, napihnjenost …). Nekatere mlečnokislinske bakterije so dobre bakterije, ki ugodno delujejo na naš organizem, tako da vzpostavijo ravnovesje in odpravijo prebavne težave. Prebiotiki so hrana za bakterije.
Če se pojavijo različne prebavne težave, se je najverjetneje porušilo ravnotežje v črevesni mikroflori, kar pomeni, da se je v črevesju zmanjšalo število dobrih in povečalo število škodljivih bakterij. To lahko povzročijo različni dejavniki:
Mlečnokislinske bakterije se lahko dodajajo tudi drugi hrani, vendar pa je pomembno, da v teh izdelkih mlečnokislinske bakterije preživijo. Mlečnokislinske bakterije so živi mikroorganizmi in so občutljivi na vpliv zunanjih dejavnikov – sobna temperatura, vlaga, svetloba vplivajo na to, da se koncentracija mlečnokislinskih bakterij v izdelkih lahko zelo hitro zmanjša.
Z mlečnokislinskimi bakterijami so bogati predvsem fermentirani mlečni izdelki, kot so nekateri jogurti, kefir, kislo mleko, siri …, pa tudi fermentirana zelenjava, na primer kislo zelje. V fermentiranih mlečnih izdelkih je za zagotavljanje ustrezne vsebnosti mlečnokislinskih bakterij treba zagotoviti hladno verigo (vzdrževanje predpisane temperature živila neprekinjeno od njegove proizvodnje do njegove porabe). Predpisano temperaturo, pri kateri moramo hraniti živilo, navadno najdemo na deklaraciji oz. embalaži izdelka. Pri nekaterih jogurtih je predpisana temperatura 8 °C ali nižje. Še posebej v poletnih mesecih je to temperaturo težko vzdrževati (že v času med nakupom v trgovini in prihodom domov) in vprašanje je, kolikšna je koncentracija mlečnokislinskih bakterij v jogurtu ob zaužitju.
Sinbiotiki so kombinacija mlečnokislinskih bakterij (koristne bakterije) in prebiotikov (vlaknin).
Vitamin D je topen v maščobi in se nahaja v dveh oblikah, kot vitamin D2 (ergokalciferol) in vitamin D3 (holekalciferol). Vitamin D2 je v rastlinskih živilih, medtem ko vitamin D3 zasledimo predvsem v živilih živalskega izvora. Vitamin D3 se lahko ob sončni svetlobi pod vplivom UVB žarkov sintetizira tudi v koži.
Najpomembnejša vloga vitamina D je vzdrževanje krvne koncentracije kalcija in fosforja, s tem da povečuje njuno absorpcijo v črevesju.
Pomanjkanje vitamina D nastopi predvsem takrat, ko je zaradi premajhne izpostavitve soncu premajhno nastajanje vitamina D in/ali ga s prehrano ne vnesemo dovolj. To je pomembno še posebej pri dojenčkih in majhnih otrocih. Dojenčkov namreč ne izpostavljamo direktnemu soncu in če so samo dojeni, s prehrano ne zaužijejo dovolj vitamina D. Priporočilo je, da se dojenčkom od prvega tedna dalje dodaja vitamin D v prehrano, v količini 400 µg oz. 10 I. E. Priporočeno je dodajanje vitamina D tudi otrokom do 18. leta starosti ter starejšim ljudem oz. vsem tistim, ki ne zaužijejo zadosti vitamina D s prehrano in niso zadostno izpostavljeni soncu.
Pomanjkanje vitamina D pri dojenčkih in majhnih otrocih povzroča rahitis, pri katerem opazimo odebelitve na hrustancih, deformacije skeleta in manjšo moč mišic.
Izrazito prenizka raven vitamina D pri odraslih vodi do razgradnje kosti. Možni so celo spontani zlomi kosti. Pomanjkanje prispeva tudi k nastanku osteoporoze v starosti. Zaradi pomanjkanja vitamina D obstaja možnost slabše absorpcije kalcija.
Blagi znaki, ki nakazujejo na pomanjkanje vitamina D, so izčrpanost, bolečine v mišicah in kosteh.
Pomanjkanje vitamina D je zdravstveni problem v svetu in tudi v Sloveniji. Raziskave kažejo na slabo zadovoljevanje priporočenega dnevnega vnosa vitamina D, saj predšolski otroci zaužijejo le 21 % priporočenega dnevnega vnosa, mladostniki pa 60 %. Nezadosten vnos vitamina D je značilen predvsem pozimi, saj je izpostavljenost sončni svetlobi veliko manjša kot poleti. Majhna izpostavljenost sončni svetlobi je prisotna pri ostarelih ljudeh, ki so vezani na dom oz. domove za ostarele, in s tem je prisotno tudi pomanjkanje vitamina D ter posledično povečana nagnjenost k zlomom kosti.
Vitamin D vsebujejo predvsem mastne ribe, ribje olje, jetra in jajčni rumenjak. Rastlinska živila vsebujejo manjše količine vitamina D. Dokazano je, da nekateri lišaji vsebujejo vitamin D3.
S sončenjem ni mogoče preseči primernih količin vitamina D, saj ga telo tvori le toliko, kot ga potrebuje. Ob normalni izpostavljenosti sončnim žarkom se v koži sintetizira 20–50 μg vitamina D na dan. V zimskem obdobju običajna izpostavljenost sončnim žarkom ne omogoča zadostne biosinteze vitamina D, zato je nujen dodaten vnos vitamina D s prehrano
O driski – diareji – govorimo takrat, ko pride do nenadnega in pogostega odvajanja redkejšega blata. Po navadi lahko drisko odpravimo sami, če pa traja več dni in ne gre na bolje, še posebej pri majhnih otrocih, je nujen posvet pri zdravniku. Driske lahko nastanejo najpogosteje zaradi okužbe z virusi, pa tudi z bakterijami ali paraziti. Virusni povzročitelji drisk so najpogosteje rotavirusi, medtem ko so najpogostejše bakterijske driske zastrupitve s hrano ali z vodo in takšne se lahko pojavijo tako doma kot tudi na potovanjih.
Poleg driske se lahko pojavijo še drugi simptomi, kot so: trebušni krči, zvišana temperatura, glavobol in bruhanje. Pri pojavu driske se poruši ravnovesje v črevesni mikroflori, prevladajo škodljive bakterije in to povzroči prebavne težave, kot je driska.
Drisko lahko razdelimo v tri kategorije: blaga, zmerna in huda. Pri blagi se blato odvaja do trikrat na dan, krvni tlak je normalen, bolnik pa pri vstajanju iz postelje ali sedeža nima vrtoglavice.
Pri zmerni driski se blato odvaja štiri- do petkrat na dan, bolnik pa ima ob spreminjanju položaja blago vrtoglavico, lahko pa tudi visoko temperaturo (38 °C).
Pri hudi driski bolnik odvaja blato šest- do devetkrat na dan, lahko ima visoko temperaturo, nizek krvni tlak, hitro utripanje srca, bolečine v trebuhu, je splošno oslabel, hitro diha ali ima motnje zavesti.
Zaradi spremembe okolja, prehrane in prehranjevalnih navad imamo na počitnicah oziroma potovanjih lahko težave s prebavo (napenjanje, driska, zaprtje). Prebavne težave nam lahko povzroči že spremenjena, a sicer nenevarna bakterijska flora okolja. Okužimo se lahko tudi s hrano ali vodo, okuženo s fekalijami.
Potovalna oziroma počitniška driska je akutna driska, pri kateri se odvaja tekoče blato večkrat na dan. Driska se običajno pojavi v prvem tednu potovanja ali bivanja v drugem okolju in navadno izzveni v treh do petih dneh (le pri okužbi s paraziti lahko traja celo več kot mesec dni). Spremljajo jo povišana telesna temperatura, krči v trebuhu, bruhanje, glavobol, utrujenost in redkeje blato s sluzjo ali krvjo. Zaradi driske in bruhanja (običajna znaka virusne driske ali bakterijske driske) je nujno potrebna rehidracija in tudi dodajanje ustreznih izdelkov z mlečnokislinskimi bakterijami.
Najpomembnejše za preprečevanje driske na potovanju je upoštevanje higienskih ukrepov in izogibanje uživanju okužene hrane ali vode. Priporočamo pitje ustekleničene vode, uživanje kuhane hrane, sadje in zelenjavo pa je pred uživanjem treba olupiti.
Poleg vseh zgornjih ukrepov se priporoča, da nekaj dni pred odhodom pričnete z jemanjem izdelkov z mlečnokislinskimi bakterijami in s tem nadaljujete celotno trajanje potovanja.
V črevesni mikroflori obstaja ravnovesje med dobrimi in škodljivimi bakterijami. Uporaba antibiotikov je ključna pri zdravljenju različnih sistemskih infekcij, vendar pa antibiotiki uničujejo tako škodljive kot tudi dobre bakterije in tako porušijo ravnovesje med bakterijami v našem črevesju. To lahko povzroči oslabelo črevesno mikrofloro ter posledično pojav driske in drugih simptomov.
Dokazano je, da lahko do 39 % ljudi razvije drisko kot posledico jemanja antibiotikov, ki je lahko akutne, ponavljajoče se ali kronične oblike. Poleg driske se lahko pojavijo še drugi simptomi: slabost, bruhanje, sindrom vzdraženega črevesja, oslabelost. Simptomi se lahko pojavijo nekaj ur po prenehanju zdravljenja z antibiotiki ali tudi 6–8 tednov po zdravljenju z antibiotiki.
Ob akutni driski so po navadi potrebni enostavni, a takojšnji ukrepi, kot so takojšnje nadomeščanje izgubljene tekočine in elektrolitov, nadomeščanje dobrih bakterij v črevesju in urejanje prebave ter uravnotežena prehrana med trajanjem driske. Za preprečevanje širjenja okužbe je zelo pomembna higiena.
Splošno priporočilo za obisk zdravnika je v 2–3 dneh, če se driska ne izboljša oziroma če opazimo prve znake dehidracije. Pri otrocih je nujno upoštevati starost: čim mlajši je otrok, tem prej se svetuje obisk pri zdravniku.
Odvajalo, snov za lažje odvajanje blata.
Liofilizacija ali sušenje z zamrzovanjem je postopek, s katerim odstranimo vodo iz bioloških in organskih snovi, ki bi jih s segrevanjem poškodovali, hkrati pa ohranimo njihovo strukturo in sestavo.
Mikroflora prebavil je verjetno eden izmed najbolj kompleksnih mikrobnih ekosistemov, ki jih poznamo, saj jo po današnjih predvidevanjih sestavlja od 500 do 1000 različnih vrst bakterij, to je okoli 1014 (sto tisoč milijard ali sto bilijonov) bakterij, kar predstavlja kar 1,5 kg telesne teže. Vse pogosteje jo imenujemo kar notranji organ, saj opravlja življenjsko pomembne funkcije: pomaga pri razgradnji hrane in s tem pridobivanju hranil, potrebnih za izgradnjo in delovanje našega telesa, ščiti pred škodljivimi bakterijami in toksičnimi snovmi, uči in usmerja imunski sistem. Sestava črevesne mikroflore je edinstvena za vsakega posameznika, podobno kot prstni odtis.
Tako na sestavo kot velikost mikrobne populacije vpliva veliko dejavnikov, notranjih glede na različna področja prebavil in zunanjih, kot so prehrana, zdravila, okužbe, stres. Poselitev prebavil z mikrobi se začne ob rojstvu, ko pride dojenček v stik z materino vaginalno in črevesno mikrofloro (pri vaginalnem porodu). Naseljevanje različnih vrst bakterij se nato nadaljuje nekje do drugega leta otrokovega življenja, ko se v njegovem črevesju vzpostavi stabilna mikroflora, podobna mikroflora odraslega človeka.
Bakterije so velika skupina enoceličnih in večinoma mikroskopskih živih organizmov. Živijo vsepovsod – v zemlji, vodi, zraku –, pa tudi človeško telo je zanje odličen gostitelj. Prebavila delujejo v sožitju s številnimi bakterijami, ki izdatno prispevajo k normalni prebavi. Poznamo dobre, koristne bakterije in škodljive bakterije.
V naših prebavilih je prisotno ogromno število bakterij (kar 1014), ki jih imenujemo črevesna mikroflora, to so koristne in telesu lastne bakterije. Te so nujno potrebne, da varujejo naše telo pred škodljivimi dejavniki, spodbujajo naš imunski sistem in imajo pomembno vlogo pri pridobivanju hranil.
Črevesne bakterije, ki jih je okoli 500–1000 vrst, so predvsem v debelem črevesju. Veliko teh bakterij je koristnih, nekaj pa je tudi škodljivih. Koristne so tiste, ki nam pomagajo presnavljati hrano v človeku pomembne snovi: kratkoverižne maščobne kisline, mlečno kislino in nekatere vitamine (B in K). Prav tako pa zavirajo rast škodljivih vrst bakterij in spodbujajo črevesni imunski sistem. Škodljive bakterije pa povzročajo gnitje črevesne vsebine in tvorijo strupene snovi. V zdravem črevesju so škodljive in koristne bakterije v naravnem ravnovesju, zato se njihovega delovanja in navzočnosti največkrat sploh ne zavedamo. Zavemo se šele takrat, ko nastopijo prebavne težave.
Antibiótik, iz grških besed Άντί (anti, proti) in βίος (bios, življenje), je kemijska spojina za zdravljenje bakterijskih okužb. Antibiotiki zavirajo rast ali celo povzročajo smrt mikroorganizmov, kot so bakterije, glive in praživali. Ločimo jih glede na širino delovanja na mikrobe na antibiotike ozkega spektra (uničujejo le eno vrsto bakterij) in antibiotike širokega spektra (uničujejo več vrst bakterij).
Antibiotiki ne ločijo med koristnimi in škodljivimi bakterijami, temveč uničujejo vse.
Tako antibiotiki porušijo ravnovesje v črevesni mikroflori, preživijo pa samo tiste bakterije, ki so odporne na delovanje antibiotikov, npr. Clostridium difficile. Ta bakterija se potem lahko čezmerno razmnoži v črevesju in lahko pri kar 39-odstotkih ljudi povzroči različne prebavne težave – nelagodje v trebuhu, slabost, drisko …
Zanimiv je podatek, da se črevesna mikroflora ne obnovi niti po dveh mesecih po jemanju antibiotikov, če med zdravljenjem nismo jemali mlečnokislinskih bakterij, ki vplivajo na vzdrževanje ravnotežja v mikroflori.